Freud je v delu o množični psihologiji in analizi jaza, ki zagleda luč sveta leta 1921, izrecno poudaril, kar je sicer ponavljal že dolgo časa: človekova psiha je družbeni prostor. Po domače: noben človek ni otok in nobena duša ni povsem ločena od družbe, v kateri živi. Raziskovanje duše posameznika je zato ipso facto raziskovanje družbe.
Ko govorim o raziskovanju, mislim na učenje. Učenje je raziskovanje in ima svoje življenje.
Posledice so dolgoročne: preživetje posameznika je odvisno od preživetja občestva, to pa lahko obstane le s pomočjo krepostnega in pravičnega delovanja svojih članov, kar pomeni, da občestvo ne more preživeti, če vsak posameznik skrbi zgolj zase, za svojo identiteto in za svoje blagostanje.
Krepostno in pravično življenje pa je mogoče le, če je človek naravnan na resnico, ne na vraževerje.
Danes je kljub temu modno uporabljati psihologijo, kot da stoji sama od sebe v praznem prostoru. Običajno je to folk psychology, ljudska psihologija kot poenostavljena oblika resne psihologije. Pogosta praksa tako uporabljene psihologije je tudi izvajanje usposabljanja pod skupnim nazivom samodoločanje ali self-determination.
Take prakse pa so mit, oziroma pomenijo širjenje mita, ki pride morda najbolj do izraza natanko takrat, ko razmišljamo o inkluziji otrok s posebnimi potrebami. Zakaj torej govorim o mitu?
O njem celo moram govoriti, kajti Freud je že pred stoletjem pokazal, pa sploh ni bil prvi, da je identiteta posameznika zavezana potrjevanju, ki ga omogoča drugi človek.
Posameznik ne more prepoznavati lastne identitete in jo potrjevati brez drugega človeka. Potrjevanje je mogoče le v družbenem okolju in le na način, ki ga izriše Freud, ko opisuje najhujšo iluzijo, ki jo lahko razvije posameznik: iluzijo o celovitosti, samozadostnosti in določenosti lastne identitete, kot da je neodvisna od identitet drugih ljudi.
Enako lahko rečem za identiteto občestva. Nobeno ni povsem čisto, v vsakem živijo različni ljudje, ki so prišli z različnih strani neba. V nobenem občestvu ne živijo izključno naši. Vsako občestvo je odprto.
In ker je odprto, predstavlja mešanico različnih identitet. Ko govorijo o inkluziji otrok s posebnimi potrebami, bi morali zato pomisliti na zapisano dejstvo. Če je občestvo mešanica različnih identitet, potem se moramo vprašati le še tole: zakaj se zdi komu potrebno govoriti o izključenih posameznikih?
V vsakem občestvu živijo različni posamezniki, zato ni nihče zares izključen. Če se zdi, da je vendarle kdo izključen, moramo opozoriti na napačno oziroma neustrezno rabo neprimerne besede. V resnici namreč ni izključen, le dostopa do kapitala nima (dovolj).
Da bi ga imel, je treba bistveno spremeniti samo strukturo občestva, kar pa je čisto nekaj drugega kot inkluzija otrok s posebnimi potrebami.
Inkluzija je zato praksa, vezana na mit o samodoločanju identitet izključenih ljudi, kar je povsem napačen način razmišljanja, obenem pa je nekaj še nevarnejšega: omnipotentne sanje o prihodnosti, v kateri bodo otroci s posebnimi potrebami vključeni v družbeno življenje.
To so sanje, iz katerih se je treba zbuditi, saj je realnost bistveno drugačna. Tudi če so sanje kolektivne, so še vedno sanje, dobro pa tudi vemo, kako primitivne so množice.
Slika: Iz oči v oči – 2 (foto: Dušan Rutar)
