Dr. Dušan Rutar
Na prvi pogled psihoanaliza in inkluzija
sploh nista povezani, toda tako je le na prvi pogled, za katerega vemo, da ni
prav zanesljiv. Poglobljena analiza nam postreže z osupljivimi in celo šokantnimi
spoznanji o tesni povezanosti oziroma prepletenosti ene in druge. Pokazal bom,
kako pomembni so pri tem odpori ljudi pred spremembami.
Vse življenje študiram psihoanalizo
in se ukvarjam z njo, če lahko tako rečem. Ukvarjam se tako, kot je predlagal
Freud, ki je kmalu po začetku svoje kariere uvedel spremembo, zelo pomembno spremembo,
ki nam pomaga tudi pri razumevanju izključevanja ljudi.
Vsak analitik ve, da je Freud pri
delu s pacienti sprva uporabljal hipnozo, za katero se je tudi dodatno
usposabljal. Na svoje presenečenje pa je hitro odkril, da pacienti ne marajo
dosti zanjo, da se ji v resnici upirajo, da je nočejo.
V tem trenutku Freud dobesedno
iznajde psihoanalizo in se povsem distancira od hipnoze, sugestij in drugih
tehnik, ki jih uporablja pred tem. Zadeva pa kljub temu ni zelo enostavna.
Ljudje se namreč velikokrat čemu
upirajo. Velikokrat se tudi ne upirajo in so zgolj pasivni, kar pomeni, da
prenašajo oblast. Njihovi odpori pred spremembami pa imajo poseben status, kot
je pokazal Freud.
Danes obstajajo tudi posebni odpori
do psihoanalize, kot je nekoč zapisal Jacques Derrida. Psihoanalizo lahko zato mirno
pozabite. Lahko jo tudi udomačite, popravite, spremenite, kot vam ustreza,
čeprav je znanost. Da le ni vse skupaj preveč kognitivno zahtevno, zapleteno,
težko razumljivo. Vse to je povezano z odpori, ki pa jih analizira natanko – psihoanaliza.
Ljudje se navidezno spontano vedejo
do psihoanalize tako kot do zdravila, ki mu je že potekel rok, pravi Derrida. V
skrajni nuji ga je sicer še mogoče uporabiti, toda na trgu so že nova zdravila,
za katera propaganda trdi, da niso zgolj nova, temveč so tudi boljša.
Obstajajo odpori do analize, pravi
Freud, ki pa jih je treba pojasniti. Ljudje pogosto nočejo sprememb, če pa jih
že želijo, morajo biti take, da ustrezajo njihovim željam, ki podpirajo
fantazme ali imaginarne scenarije. V obeh primerih govorimo o odporih.
Psihoanaliza, ki jo iznajde Freud,
pomeni rojstvo nove etike, ki je etika analize. Kaj to pomeni in v kakršni
zvezi je vse skupaj z inkluzijo za odprto družbo?
Pomemben je prav izraz odprta družba. Nova etika analize, o
kateri govori Freud, pomeni, da postaneta analitik in pacient sodelavca – Freud
uporabi natanko ta izraz. Psihoanaliza zato ni terapija in analitik ni
terapevt, ki zdravi pacienta. Odpori do analize, pravi Freud, pa so taki, da ne
zadošča, če jih pacientu pojasnimo. Odpore moramo preobraziti, preoblikovati.
Odpori namreč pomenijo tole: naj
ostane vse tako, kot je, le kako malenkost bomo popravili, spremenili. Ljudje
se pogosto vedejo na tak način, pri čemer terapevti, psihiatri in drugi
zdravilci niso izvzeti.
A zakaj bi se ljudje sploh upirali
spremembam? Kaj je v njihovi naravi, da se upirajo?
Kratek odgovor je ponudil že Freud:
ker ljudje ljubijo iluzije celo bolj kakor sebe. Ljudje so torej odvisni od
iluzij, njihove identitete so jim zavezane. To pa še ne pomeni, da se jim ne
morejo odreči.
Logika etike se rojeva prav na kraju, kjer se človek lahko
odpove iluzijam.
Freudu gre zasluga, da se je
dokopal do spoznanja, da odpori niso le posameznikovi, pač pa so tudi odpori
kulture, v kateri živi, družbe in politike.
S tem se nam odpirajo povsem nova
obzorja. Prakse vsakdanjega življenja so namreč ujete v hegemonistične
diskurze, ki zastopajo družbene odpore, kot poudarja Derrida, ta neverjetni
bralec Freuda.
Inkluzija otrok in drugih ljudi s posebnimi
potrebami je dober primer takih praks: naj se družba bistveno ne spremeni, le
ljudje s posebnimi potrebami naj se nekako vključijo vanjo, pa bo vse v redu.
Ali še bolje: vključili jih bomo kar sami, saj najbolje vemo, kako to narediti.
