Dr. Dušan Rutar
Sammy (Jake Weary) na začetku filma odkoraka iz zapora. Spustijo ga na prostost. Ozre se v nebo in tam zagleda ptico. Ta je kajpak simbol svobode. Toda Sammy, čeprav je še mlad, vitek, močan in zdrav, je vse prej kot svoboden. Njegova usoda je že zapečatena, čeprav se je film komaj začel.
Ljudje včasih mislijo, da so svobodni in da lahko delajo, kar hočejo. Resnica njihove svobode pa je daleč od tega, ker ne živijo v praznem prostoru.
Sammy se vrne v kraje, kjer je živel, preden je odšel v zapor. To so kraji na meji, kjer se ne dogaja tako rekoč nič. Film nam zato ne prizanaša in kaže protagoniste, ki imajo večno v rokah cigarete in alkohol, obenem pa ni videti, da kdorkoli izmed njih dela, zato ne vemo, od kod jim denar.
Živijo v prikolicah in preprostih bivališčih, ne razmišljajo o prihodnosti in že slutimo, da je razlog nadvse preprost: ne razmišljajo, ker prihodnosti sploh nimajo.
In kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanje.
Poleg cigaret in alkohola je tam vselej tudi nasilje ali pa vsaj razposajeno obnašanje, kot je tisto, ko se trije pomoči spravijo na igrišče za golf, spustijo nanj svinje in se vozijo naokoli z električnimi vozili. Vdori v tuje hiše niso nič posebnega, prilaščanje lastnine tudi ne. Življenje je dolgočasno, stresno in nezanimivo in ljudje se v glavnem premikajo od enega dneva k drugemu. Vselej na enak in ali vsaj zelo podoben način.
Eksistence so prazne, votle in nikakor se ne moremo prepričati, da so naklonjene ljudem, ki jih spremljamo. Še več: ti se ne trudijo, da bi se karkoli spremenilo na bolje, ves čas je videti, da nimajo niti ideje niti volje, da bi vplivali na karkoli.
In tudi nam je končno jasno: noben čudež se ne bo zgodil, nikakršna zunanja sila na bo posegla v njihov vsakdan, da bi se kaj spremenilo.
Film Tomato Red (Juanita Wilson, 2017), o njem namreč pišem (posnet je po romanu Daniela Woodrella z enakim naslovom), ne ponuja nobenega izhoda iz vsakdanjega življenja ameriškega delavca, ki živi na margini. Prav nasprotno: prisili nas, če le vztrajamo do konca filma, da se zavedamo nenavadno mučne tišine, v katero je tako življenje potopljeno. To je tišina, ki zbuja nelagodje, saj se zares dobesedno ne premakne nikamor. Kot bi živeli v statičnem svetu, v zamrznjenem trenutku, v katerem se ne zastavi niti vprašanje, kakšen smisel ima vse skupaj.
Poleg tega se film zelo elegantno in spretno loti še podrobnejšega vpogleda v družbene razlike, ki jih prepoznavamo skozi posnetke razkošnih vil z bazeni in tam živečimi normalnimi prebivalci, kot jih imenuje Sammy, ter marginalci, ki dobesedno životarijo na robu mesta, tik pred začetkom puste pokrajine, v kateri se zopet nič ne zgodi.
V takem svetu nihče ne razmišlja o inkluziji in čisto mogoče je, da ta beseda ni del besednjaka tamkajšnjih prebivalcev. Prepoznati ne moremo nobenih sanj protagonistov, ki bi segle onkraj alkohola, prostitucije in nasilja.
Sklep je kajpak na dlani: mestece ni ujeto in blokirano zaradi zaspanosti, premajhne inteligentnosti in lenobnosti prebivalcev, ki ne vedo, kaj bi s seboj, temveč je ponazoritev družbene delitve, zaradi katere elita obvladuje vse, medtem ko so ljudje zgolj figure na šahovnici.
In ko se končno zgodi umor, policist pa postavi na mizo kuverto z denarjem, da bi bili bližnji umorjenega preprosto tiho, da ne bi vznemirili elite, ki sicer preživlja prosti čas na igrišču za golf, je vsega dovolj, zato vzame Sammy v roke pištolo, da bi ustrelil odhajajočega policista, v ključnem trenutku pa dejansko zamahne z roko, v kateri drži železno palico, kar pomeni, da se bo njegovo življenje vrnilo natanko tja, od koder je čisto na začetku filma odšel – v zapor.
Slika: Premor (foto: Dušan Rutar)
