Imam dva otroka, starejši je v osnovni šoli, četrti razred.
Poleti pred vstopom v prvi razred so se njegovi vrstniki vsi po vrsti vsaj malo veselil prvega šolskega dne. Ne moj sin. Iskala sem pri njem kako iskrico najmanjše želje ali veselega pričakovanja, a zaman. Ko sva šla kupovat torbo, sva našla tako z leopardom, ki je bil tedaj njegova najljubša žival.
Razveselila sem se je in bila pripravljena zanjo odšteti, kolikor bi bilo treba, a ni delil z mano tega veselja. Spominjam se, kako sem mu torbo naložila na rame in ga fotografirala z njo, spominjam se nesrečnega obraza in sključenega telesa pod težo že samo prazne torbe škatlaste oblike. Žal mi je, da sem sploh posnela tisto nesrečno fotografijo in ostaja mi vprašanje za koga.
Spominjam se prvega šolskega dne ... Nova učiteljica je nove prvošolce klicala na oder, vsi so veselo stekli gor, le moj sin je izgubljen in nesrečen omahoval, videti je bilo, da mu je ta korak težak. Vame se je še bolj naselila že tako prisotna teža in občutek, da to ne bo lahko. Prvih nekaj tednov prvega razreda je bilo težko, če se prav spomnim, je vsako jutro jokal in jasno izražal, da ne želi v šolo. Iskala sem znake sočutja pri šolskem osebju in se nostalgično spominjala vrtca, ko so otroke ob prihodu vzgojiteljice kdaj tudi objele in jim tako izrazile, da so v vrtcu dobrodošli taki, kakršni so. Kmalu sem ugotovila, da toplina med šolskimi klopmi ni med obveznimi potrebščinami in da je v prvi vrsti vse kaj drugega.
Čas je tekel, moj otrok je rasel, šolo je verjetno sčasoma sprejel kot nujno dejstvo, šola pa njega prav tako. Jok ob jutrih se je nekam umaknil.
Vse bolj se je odpirala tema njegove počasnosti pri pouku, okornosti pri pisanju in težav s sledenjem pouku. V drugem razredu so diskusije o tem postale širše in moj otrok je dobil odločbo o dodatni pomoči zaradi specifičnih učnih težav. Spominjam se sestanka s strokovnimi službami ob koncu drugega razreda: Ko sem prišla do besede, sem iz same stiske planila v jok, bodoča razredničarka mojega sina pa mi je ob tem izrazila podporo in razumevanje. Ta izraz podpore mi je takrat veliko pomenil, več kot kakršenkoli nasvet. Ko je dobil besedo moj mož, je rekel, da on pa ne bo jokal, res je bil obvladan in racionalen. Tudi za naju se je ob vsem tem začela neka nova pot iskanja in poskusov usklajevanja nečesa, kar razumeva in doživljava različno.
Odločba, ki smo jo prejeli, leži v predalu kot rahlo numinozen papir, ki prinaša več vprašanj kot odgovorov, obenem pa na nekih praktičnih ravneh olajšuje zadeve. A ne odgovarja na vprašanje, kaj bo mojemu sinu šolanje še prineslo.
Od takrat delujemo po principu, do tukaj je še vse v redu, do tukaj je še vse v redu ... in odnos, ki ga imamo do šolskih obveznosti, je še najbolj podoben boju. Še to moramo premagati, potem pa drug teden še to in potem nekaj dni prosto, prihodnji teden pa spet nekaj stvari. In slednjič počitniceeeee! (a tako kratke, čisto prekratke, bi dodal moj sin).
Ne vem, kako je mojemu sinu ob vsem tem, in o tem se z njim ne znam pogovarjati. Vedno znova mi sicer pove, da ne mara šole in da je šola res veliko veliko bolj grozna od vrtca. Rada bi vedela, kako mu je, in rada bi našla način, da mu kot mama čim bolj polno stojim ob strani. In slednje mi ni lahko.
Zelo sem negotova in iščem se vsak dan znova. Veliko razmišljam tudi o letih, ki sledijo, in strah me je, da bo šola za mojega otroka postajala vse večje breme; k čemur me napeljujejo tudi različne učiteljice, ki predstavljajo trenutno stopnjo v izobraževanju zgolj kot neko predpripravo na resnično težke izzive, ki šele pridejo. Včasih si drznem predstavljati si svojega otroka v prihodnosti, pa mi tudi slučajno ne gre. Včasih me upajoč vpraša, če v srednji šoli pa ostanejo le še tiste učne vsebine, ki si jih sam izbereš, in ne cela vrsta predmetov tako kot zdaj, a mu žal ne morem pritrdilno odgovoriti. Ja, neke usmeritve so mogoče, ampak vseeno je veliko predmetov tudi v srednji šoli, se izvijem.
Ne znam si odgovoriti na vprašanje, kaj je šola postala, odkar sem jo (30 let nazaj) obiskovala sama. Všeč so mi bile besede, ki sem jih nekoč slišala od Gabi Čačinovič Vogrinčič, naj šola ne bi zasedala domačega prostora, saj naj bi bil doma vendar prostor in čas za druge stvari.
Teži in boli me, ker šola pač zaseda veliko našega domačega prostora. Moj otrok domov prinaša naloge, ki jih v šoli ne uspe narediti, doma mu poskušam razlagati snovi, ki so šle v šoli mimo njega, kot bi se učila od začetka. Včasih se mi zdi, da je vložek časa in energije, ki ga doma vlagamo v šolsko delo, že skoraj na ravni šolanja na domu. Včasih se mi zdi, da je podpora sinu pri šolskem delu moja druga služba. Ko se vrnem iz službe domov, me velikokrat čaka prav to. Svoj morebitni prosti čas razporejam po njegovih šolskih obveznostih. Mlajša hčerka mora poskrbeti za to, da ne bo motila, da bova s sinom lahko zakrpala vsaj kako luknjo, ki je nastala v šoli. Mož mora dobro zamotiti hčerko, da si ne bo želela družbe mame ali brata tisto uro, dve, včasih tudi več, ko je potrebno delati za šolo.
O vsebini in smiselnosti snovi včasih, ko so ure že pozne in glave prepolne, sploh ne uspem razmišljati, vse kar želim doseči, je, da podprem otroka, da bi lahko brez večjih težav dosegel potrebne standarde in se, kolikor je nujno, utrdil v tem boju.
Ne vem, če skozi to kakorkoli rastem. V nekih vidikih se že izboljšujem, postajam bolj potrpežljiva, saj drugače ne bi šlo, a vseeno ostajam predvsem zmedena in izgubljena. Ne vem, če vselej delam prav, a poskušam dajati vtis, da je že tako. Pred vsemi, a ne pred sinom. Z njim rade volje podelim, da sem zmedena in da tudi jaz ne vem, kaj bi bilo najbolje narediti: pustiti domačo nalogo za kdaj drugič ali sedeti do pozno v noč in jo dokončati. Kot da se mi zdi, da je moja zmedenost v vsem tem še najbolj avtentični izraz.
Najbolj od vsega me boli, ko pomislim, da vsak dan v šoli, pa tudi doma, na mojem sinu (ali njemu podobnih otrocih) pušča neke sledi. Dan za dnem se krepi to občutenje, da ni naredil zadosti, da ni zadosti hiter, da je spet kaj spregledal, spet kaj pozabil. Sprašujem se, kako se to zapisuje vanj. In spet, kaj bi morala kot starš v zvezi s tem ukreniti? Pomislila sem že, kako bi bilo, če bi vse skupaj spustila iz rok. Obhajajo me celo misli: Kaj če zbolim? Umrem? Kdo bo potem prevzel to mojo nepogrešljivo vlogo? In že se mi zazdi, da sem bržkone le zmešana mama, obsedena s tem, da moram vse nadzirati, kot da se bi brez mene svet ustavil. Vendar, ne, če bi pogledali stvari malo pobliže, bi lahko videli, da moj sin brez moje stalne podpore verjetno ne bi šolsko shajal, oziroma bi se kopica nepredelane snovi slej ali prej zgrnila nanj in ga zasula. Skorajda trdim lahko, da si v tem primeru svoje nepogrešljivosti (žal) ne domišljam.
In ja, imam tudi svoje sanje, nedosegljive, kot se za sanje spodobi. Želim si šole, ki bi bila vsaj za odtenek bolj lahkotna.
Kot taka bi na naša življenja morda delovala za odtenek manj usodno in totalizirajoče.
To ni moja zgodba, to je zgodba neke mame, ki se zaradi skrbi za sina in njegove morebitne dodatne stigmatizacije ne želi izpostaviti. Takšnih mater je zunaj veliko in tudi mene skrbi kaj bo z mojim otrokom, ko bo napočil čas prehoda.
Slika: Nisi sama (Agencija M & J, 2017)
