Morda nam res zadošča lastna partikularnost, toda obstaja pomembna razlika med ljudmi, ki imajo premoženje, s katerim si lahko privoščijo svoj način življenja, in ljudmi, ki ga nimajo (dovolj), in so prisiljeni živeti na načine, ki jih niso izbrali sami, jih ne želijo ali pa so jim celo neposredno v škodo. Prav ta razlika pa je odločilna, če želimo resno razmišljati o emancipaciji, enakih možnostih, demokraciji, inkluziji.
Na prvi pogled se ne zdi problematično, če vidimo zgolj posamezne delčke celote, toda problem je v resnici velik, kajti kapitalizem je sistem družbenega življenja, ki objektivno deluje na nas, pa če ga zaznamo ali ne. Kako deluje?
Najprej deluje skozi razredno delitev ljudi, kar pomeni izkoriščanje vseh tistih, ki nimajo dostopa do kapitala. Nikakor ne moremo reči, da so različni ljudje, pripadniki različnih družbenih razredov, enakopravni. V kapitalizmu je pač odločilen dostop do kapitala, odločilno je, koliko ga kdo ima. Od tega je odvisna moč, s katero lahko vpliva na lastno eksistenco.
Kapitalizem deluje tudi tako, da spreminja čisto vse razsežnosti eksistenc ljudi v take oblike, ki jih terja trg, saj predstavlja novodobno božanstvo. V kapitalizmu je tako prej ali slej vse podrejeno logiki profitabilnosti, tekmovalnosti med lastniki kapitala in spreminjanja v blago, ki ga je treba prodati.
Imperativ kapitalističnega življenja ja zato povsem jasen: vsi vidiki življenja naj se spremenijo v blago, ki ga je mogoče prodajati in kovati dobičke. Vse to je izjemno pomembno, kajti v blago se prav zato spreminjajo tudi človekove želje po samostojnosti, svobodi, samoupravljanju, kot poudarja Ellen Wood v knjigi Democracy against Capitalism (str. 263). Kaj potem sploh še ostane ljudem, če se v celoti spremenijo v potrošnike blaga, med katerim lahko svobodno izbirajo, če imajo denar?
V orisani perspektivi dobi izraz univerzalni boji za emancipacijo povsem nov pomen. Boji za družbeno emancipacijo in inkluzijo namreč pomenijo upor ljudi, da njihova življenja ravno ne bi postala predmet kapitalistične produkcije dobrin in blaga, da ne bi postala sestavni del kapitalističnega življenja, podrejenega ekonomski logiki profitabilnosti.
Zadovoljstvo v svojim načinom življenja je tako povezano z odgovorom na vprašanje, kje v družbenem polju živi človek. V srcu, v jedru, v središču kapitalistične družbe je namreč boj za kapital, kar pomeni tole: kdor se na margini, na meji družbenega polja trudi živeti na svoj način, je vnaprej obsojen na status quo, kajti tam emancipacija preprosto ni mogoča, saj je podrejena kapitalu, ki je premočan, da bi vplivala nanj.
Dokler se ne lotimo temeljnega vprašanja kapitalističnega življenja, ki je vprašanje družbenega boja in spopadanja ljudi za kapital, je naše morebitno razmišljanje o emancipaciji, družbeni pravičnosti, demokraciji in egalitarnosti zgolj dim v vetru.
Zapisano je zelo pomembno, kajti kapitalizem zaradi svoje plenilske in nestabilne narave ne more zagotoviti demokracije, ne more prenehati z uničevanjem okolja in ne more ustaviti vojn, ki so najbolj dobičkonosni projekti, kar si jih je mogoče zamisliti.
Slika: Trpljenje (foto: Dušan Rutar)
