To pa je bil šele začetek.
Potem so dodali, da se me sramujejo. Sram jih je, da sem invalid, so rekli. Mene ni bilo sram, ker sem invalid, sem pa spoznal, da sem vreden manj kakor oni. Ni bilo težko ugotoviti, zakaj je tako: kdor ni invalid, je vreden več, ker lahko normalno hodi po svetu.
Kdor ni normalen, je čuden, in se ga ljudje sramujejo. Kdor je invalid, tudi ni normalen, in se ga ljudje sramujejo. Sklep je bil na dlani: ljudje se sramujejo vsega, kar ni normalno. Normalno je, da se sramujejo. Tako sem sklepal, saj ni bilo težko.
Kako dobro mora biti, če si normalen, sem večkrat pomislil.
Vendar se ni končalo pri tem. Spoznal sem tudi, da nisem le nenormalen in manjvreden, ker ne morem normalno hoditi po svetu, temveč sem ljudem tudi v napoto. Ne počutijo se dobro, ko so z menoj v isti družbi, zato so mi tudi rekli, da ne bodo več hodili z menoj.
Torej se me sramujejo in sem jim v napoto.
Ne želim jim biti v napoto, ne želim, da bi se zaradi mene kdo počutil slabo. A kaj naj storim, da bom normalen? Kako si normalen, če ti pa ves čas pravijo, da nisi?
Počutje, sem spoznaval, pomembno je počutje drugih ljudi. Če se ne počutijo dobro v moji bližini, moram to sprejeti, saj nimam pravice povzročati njihovega slabega razpoloženja. To pa lahko naredim le tako, da se ne družim z njimi, da se torej strinjam z njimi, da se z mano ni dobro družiti.
Torej so bili upravičeni reči, da se ne bodo družili z menoj, ki sem invalid, saj se noben človek ne želi počutiti slabo v bližini kakega drugega človeka.
Pojavila pa so se nova vprašanja: Sem normalen, če sem sam in se ne družim z nikomer, da mu ne bi bil v napoto? Je to normalno?
Zdelo se je, da je vse kljub vsemu zelo logično. A zakaj sem se moral roditi kot invalid? Zakaj prav jaz, zakaj nisem normalen?
Potem me je postalo strah, kako bo z menoj, če umrejo starši. Če ostanem čisto sam na tem svetu. Ljudje se ne bodo družili z menoj, ker se me sramujejo, saj nisem normalen, staršev ne bom imel, kako bom živel in preživel, saj sem še otrok?
Kdo me bo hotel, če se me pa sramujejo in se v moji bližini ne počutijo dobro?
Pa še nečesa sem se bal. Kot invalid, ki se ga ljudje sramujejo, ne bom nikoli dobil punce, nikoli ne bom mogel ustvariti družine, vse življenje bom sam, saj se nobena ne bi hotela poročiti z nenormalnim človekom. Najbolje je, da se ubijem.
Tako sem razmišljal, ko sem imel dvanajst let.
Nisem se sicer ubil, ni pa bilo lahko prebijati se skozi tista leta.
Danes je drugače. Ne zato, ker so se ljudje bistveno spremenili, pač pa zato, ker sem se spremenil sam. To preprosto pomeni, da sem postal odpornejši na njihove poglede in na njihova mnenja o normalnosti, poleg tega pa sem manj naiven.
Nič več ne verjamem, da so ljudje po naravi dobri, čeprav tudi ne mislim, da so slabi. Zmožni so za zlo, lahko so tudi hudobni, pogosto pa so zgolj brezbrižni.
A saj sem mogoče jaz tudi. Morda nisem čisto nič drugačen od njih.
Slika: Logika pogleda 3 (foto: Dušan Rutar)
