Zahteve, s katerimi so se soočali ljudje v vsakdanjem življenju, so bile vse bolj zahteve kapitala. Natanko to pa je tudi največja ovira na poti suverenosti – logika kapitala vzpostavlja nove pogoje za razumevanje suverenosti in neodvisnosti posameznikov in občestev, ki niso več odvisni od tradicij.
Podrejenost zahtevam kapitala, ki jih naddoloča razredni boj, saj brez njega ne obstaja kapitalizem, je izjemno pomembna, ker ne moremo misliti moderne demokracije, če je ne upoštevamo v vseh njenih razsežnostih.
Družbene neenakosti, ki so lahko tudi ekstremne, so v kapitalizmu nujno predmet demokratičnega boja za enakopravnost, egalitarnost in solidarnost. Obče dobro zato ne sme biti abstraktno nekaj, temveč mora postati konkretni skupni cilj različnih ljudi.
Podrejenost kapitalu ima zato alternativo: razredni boj za obče dobro. Ali to pomeni, da so moderni ljudje v kapitalizmu vse bolj zavezani razvijanju svojih identitet v orisani perspektivi? Odgovor je samo eden: da.
Vrnitev v antično Grčijo ima prav zato, vsaj za trenutek, velik pomen in smisel, kajti Stari so nas naučili, da je politično delovanje nujni pogoj omejevanja ekonomskega izkoriščanja ljudi. Brez njega ne moremo resno misliti demokracije.
Velika nevarnost kapitalističnega življenja, ki z lahkoto tolerira formalno demokracijo in določene oblike emancipacije ljudi, je tale: oblikovanje aktivnih državljanov, ki so izključeni iz procesov odločanja. In že vnaprej smo lahko prepričani, da bodo številni ljudje tudi zares izključeni, saj jih kapital preprosto ne potrebuje.
Aktivni in izključeni državljani so obenem vključeni pasivni delavci in potrošniki, kdor je sploh lahko eno in/ali drugo, ujeti v načela formalne demokracije ter podrejeni logiki kapitala.
V Atenah je bilo nekoč precej drugače: ljudje so bili demokratični, ko so nadzorovali delovanje vlade. Nadzor je potrebovala vlada, nadzora niso potrebovali državljani, saj so bili vselej že dovolj nadzorovani s samimi strukturami družbenega življenja.
Današnje razumevanje inkluzije otrok s posebnimi potrebami tako zlahka povežemo z antičnim razumevanjem demokracije, če se le spomnimo, kako jo je razumel Periklej: demokracija pomeni vladavino mnogih državljanov, vključno z revnimi. Ko torej govorimo o demokraciji, so revni vselej že vključeni, in sicer po definiciji.
Otroci s posebnimi potrebami seveda niso sinonim za revne ljudi, čeprav so nekateri od njih dejansko revni, toda pomembnejše je, kar sem zapisal: v resnično delujoči demokraciji, ki ni predstavniška, nihče ni izključen.
Kapitalizem je namreč že pred časom skrčil demokracijo na liberalizem, kot poudarja Ellen M. Wood v knjigi Democracy against Capitalism, zato je zapisana trditev nadvse pomembna in aktualna.
Avtorica dodaja: liberalizem niti v idealni obliki ni opremljen za spopadanje z realnimi razsežnostmi oblasti v kapitalistični družbi, še manj pa je zmožen ustvariti bolj inkluzivno obliko demokracije, kot obstaja sedaj (prav tam, str. 237).
Slika: Eden z drugimi (foto: Dušan Rutar)
