Špela Razpotnik
V času študija sem imela študijsko kolegico in prijateljico, ki je na vprašanje, naj se predstavi, odgovorila: Se še iščem. To mi je v srce seglo globlje kot kak drugi odgovor na vprašanje kdo si. Takrat sem začutila, da vem, zakaj jo imam rada. Šlo je za nekakšno zavezništvo med izgubljenimi, no, ali pa samo zmedenimi. Če si izgubljen, naj bi obstajala ideja, da moraš nekam priti in torej imaš cilj, o tem, da smo kdajkoli to idejo zares imeli, pa nisem prepričana.
Podobno so mi v tistem času do srca segle besede igralke Sonje Savić, ki je sceno, katere del je bila v letih, ko sem bila sama še otrok (Beograd, 70. in 80. leta preteklega stoletja) opisala nekako takole: bili smo izgubljeni in najbolj srečni smo bili, če smo srečali koga, ki je bil prav tako izgubljen kot mi. Morda je namesto besede izgubljeni, uporabila besedo žalostni ali nesrečni, ampak v tem kontekstu se mi zdi pravzaprav vseeno. Govorila je o občutenju svetobolja (kako dolgo že nisem slišala te besede in kako nepopularna je od takrat očitno le-ta postala), bolečine bivanja, bi lahko rekla, žalosti zaradi neskladja živetega z nedosegljivimi ideali, vse pospremljeno z zavedanjem, da je ta razkorak neodpravljiv in da je to, tukaj vmes, med nedosegljivostjo idealov in bedo vsakodnevno živetega, pač to. Življenje. To in nič več.
Tudi sama sem, kot prej omenjena prijateljica, še danes najbolj zadovoljna, če se mi ni potrebno definirati in kategorizirati. Seveda sem se tekom življenja navadila predstavljati se v nekih kategorijah, a ob tem redko čutila, da je, kar govorim, pristno. In če sem že poskusila obleči določeno vlogo, sem se v njej hitro počutila ujeto in si zaželela izviti se ven.
Izgubljenost in/ali zmedenost sta moji temi, kdor me malo bolje pozna, ve za moje ponavljajoče se sanje o iskanju centra nekega mesta, ki ga poskušam doseči na vse mogoče načine, po tleh in po nebu, peš ali z vlakom. Vendar se mi vedno znova nekako izmuzne in ostajam na periferiji. Včasih se ta celo izkaže kot presenetljivo zanimiva.
Če težko v kategorije stlačim samo sebe, je verjetno razumljivo, da tudi drugih ljudi ne lepim rada z nalepkami in da mi je prav tako neprijetno o drugih govoriti v takih ali drugačnih kategorijah.
Pri svojem delu s študentkami in študenti Pedagoške fakultete, posebej še socialne pedagogike, se veliko ukvarjam z odpiranjem razmisleka o inkluziji. In tudi pri tem se poskušam kar se da spretno izogniti besednjaku kategorij, diagnoz, stigem, opredelitev.
Ne slišim rada, da kdo reče klošarji, narkomani, alkoholiki, geji, lezbijke, tudi begunci mi ni všeč, še begunke ne. Z nelagodjem me navdaja, če slišim invalidi, Kitajci, vedenjci, duševni bolniki, saj čutim, kot da kategorije boleče zgrešijo bistvo, da opisujejo le vnaprej rezervirana (segregirana) mesta, ki jih je v svojih poteh in stranpoteh za določene ljudi sproducirala zgodovina. Čutim torej, da kategorije ne opisujejo ljudi, ampak prostor za njih, ki naj bi jim bil namenjen v konstelaciji dostopov do moči in kamor jih želijo tisti, ki si domišljajo, da posedujejo prav, postaviti. Z vsakim ubesedovanjem oz. kategoriziranjem ali zgolj le nemim pristajanjem nanju se to uresničuje. Zanimivo pa, da se kategorizira in diagnosticira venomer tiste, ki naj bi se od postavljenih norm odklanjali. Za tiste, ki naj bi bili osrednji, pa kot da kategorij ne potrebujemo. Neinvalidi ali morda validi? Nenarkomani? Negeji? Nebegunci?
Morda mi je s tega razloga všeč besedna zveza sredinski ekstremizem, na zanimiv način se poigra ravno s položajem domnevne sredinskosti, ki je neprijetna in nevarna prav zaradi svoje normalizirajoče funkcije, ker daje lažni vtis, da je ravno prav, ker se maskira kot naravna; glede na katero je vse ostalo izkrivljeno.
Dotaknilo se me je, ko smo s skupino študentov in študentk po enoletnem sodelovanju s stanovalci in stanovalkami enega izmed zavodov, kjer povečini živijo ljudje, ki jim je psihiatrična stroka na njihovi življenjski poti uspela nadeti eno ali več diagnoz, reflektirali svoje izkušnje in je med drugim na dan prišla tale: Če so študentke in študentje prej, na predavanjih, v učilnicah, morda želeli poznati značilnosti ljudi z določeno diagnozo in tako znati kategorizirati, razvrščati, se je to po tem, ko so ljudi spoznali in nekaj časa z njimi sobivali, prevesilo v povsem drugo občutenje. Radovednost v zvezi z diagnozo je zamenjala radovednost spoznati sočloveka v vsej njegovi kompleksni (ne/po/)polnosti. Ko so se z njimi spoznavali in potem teden dni sobivali na taboru, se jim ni več zdelo niti najmanj pomembno vedeti, kakšno diagnozo je tem ljudem nekdo nalepil, to vprašanje jim v pogovorih in druženju z ljudmi sploh ni padlo na pamet. Zanje so postali soljudje, s paleto raznolikih izrazov, čudežni in obenem vsakdanji, toliko bolj vsakdanji, dlje kot smo z njimi delili vsakdan.
Vse bolj se v svojem pedagoškem prizadevanju v zvezi s tem zavedam potrebe po odučevanju, opuščanju naučenega. Ugotavljam, da se ljudem ni tako težko naučiti novih stvari, kot jim je težko odučiti se predstav o tem, kam naj bi v konstelaciji družbene moči in ugleda kdo sodil, kdo je nad in kdo pod, kdo naj koga poučuje in kdo naj bo poučevan, za koga je prav, da je voden, ponižan ali celo zaprt, obravnavan, popravljan, tretiran.
Gosta navlaka predstav in sodb, ki temeljijo na binarnostih in hierarhijah, onemogoča videti, da ni težava v lastnostih ljudi, ki bi jih bilo treba popravljati, da bi se ti bolje prilegali domnevni naravni sredini, ampak v nepravičnih razmerjih moči in s temi skladnih okoliščinah oz. pogojih življenja. Izpostavljanje individualnih lastnosti ljudi je le maska za nepravično ureditev, ki iz nekaterih ljudi dela begunce, iz drugih alkoholike in iz tretjih invalide.
Če center je, potem sem prepričana v eno: Da smo si v njem enaki. Rojeni goli. Neubesedljivi. Neubesedljivo človeški.
