Na začetku je sicer ideja (novega), je odprtost in je praznina, ki pa jo moramo poimenovati, kar pomeni še več idej. Brez dobre ideje ni mogoča nobena sprememba.
In enako se strinjam z njim, ko kasneje doda, da v resnici ta svet vodijo ideje, ne banke ali korporacije. Če torej hočemo kakršno koli resno spremembo, najprej potrebujemo nove ideje, kajti banke in korporacije delujejo na način, zaradi katerega si lahko obetamo le več istega.
Ali še nekoliko drugače rečeno: danes porabi elita neverjetne količine denarja za delovanje aparatov, medijskih, institucionalnih in drugih, da vpliva na ljudi, ki imajo ideje, s katerimi dnevno prepričujejo druge ljudi v naravo sveta in življenj, ki jih živijo.
Ljudje, ki imajo največ denarja, se namreč dobro zavedajo, da svetu ne vlada denar, temveč mu vladajo ideje; v tem je nekaj paradoksnega. Spontana prepričanja množic so tako rekoč samodejni odgovor na vprašanje, katere ideje vladajo svetu danes.
Morda je danes eden največjih paradoksov naših življenj tale: samodejno se odrekamo idejam družbene pravičnosti, čeprav čutimo, da nekaj v naših družbenih življenjih ni v redu. Vedemo se, kot bi hoteli biti svobodni in neodvisni od vsakega resnega razmišljanja o naravi družbenih neenakosti, nepravičnosti, izkoriščanja ljudi in brezmejne vladavine elit.
Čutimo sicer, da ni v redu, ker so elite bajno bogate, toda obenem smo vsaj po malem prepričani, da si bogastvo tudi zaslužijo in da ni z njim čisto nič narobe.
Kaj naj bi bilo torej sporno, ko razmišljamo o elitah, demokraciji in sodobnem življenju navadnih ljudi?
Sporno je tole: antično razumevanje demokracije nam pomaga misliti sodobno življenje in mahoma nam postane jasno, da je demokracija po definiciji omejevanje. Omejevanje česa?
Omejevanje kopičenja denarja, moči, oblasti, premoženja, kapitala v imenu družbene pravičnosti in drugih univerzalnosti. Ko elite niso dovolj omejene, se dogaja natanko to, kar na žalost spremljamo vsak dan: neomejeno bogatenje elit na račun vseh drugih ljudi, ki so prav zato lačni, nezaposleni, revni, bolni in vse drugo.
Povečevanje razlik, ki poteka brez demokratičnega omejevanja, je sporno, saj je nepravično, sporno pa je tudi razgrajevanje družbenega življenja ljudi ter poudarjanje njihove samotnosti in osamljenosti, kot da družba ne obstaja in je občestvo gola vsota večjega števila prav tako golih posameznikov.
V resnici pa je človek družbeno bitje, kar pomeni, da posameznik ne more preživeti brez drugih posameznikov, brez družbe in v sodobnem času ne brez države. Sodobne neoliberalne ideološke prakse poudarjajo prav nasprotno: svet je eno samo neskončno polje priložnosti, mobilnosti, dinamičnosti, zato so posamezniki lahko zgolj egocentrična bitja, motivirana, da zgrabijo čim več takih priložnosti, da se dinamično premikajo po svetu in skušajo uspeti, kot se reče v žargonu.
Resnica je bistveno drugačna: svet je dinamično polje priložnosti – a le za nekatere. To ni svet svobode za vse ljudi, samostojnosti, suverenosti, egalitarnosti in emancipacije, temveč je predvsem svet, v katerem se posamezniki trudijo preživeti, pripadniki elit, povezani z drugimi pripadniki elit, pa vladajo in neomejeno kopičijo kapital.
Ali kot piše Monbiot: tehnično smo sicer svobodni, toda v resnici smo nemočni (powerless) (prav tam, str. 17). Neenakosti namreč sledi družbeno izključevanje ljudi, dodaja avtor (str. 27), kar logično pomeni tole: vključevanje ali inkluzija nujno pomeni zmanjševanje neenakosti.
Slika: Zagovor (foto: Dušan Rutar)
