Vsi smo v istem čolnu

Dr. Dušan Rutar

V teh dneh se pripravljam na razprave in predavanja, ki sledijo ob stoletnici oktobrske revolucije. Ne po naključju mi je prišel pod roke tudi sijajen članek, ki ga je spisal Etienne Balibar. Njegov naslov je Trije Leninovi argumenti za diktaturo proletariata. Velja ga natančno in počasi prebrati, kajti obstaja realna možnost, kot poudarja uvodoma Balibar, da ostane človek zaplankan, da ne razume zgodovinskih kontradikcij družbenega življenja, da ne prepozna resničnih in pravih vzrokov zanje, da postane družbeno življenja zanj nepresojno, nerazumljivo ter da postanejo gospostvena in izkoriščevalska razmerja med ljudmi nevidna. V takem primeru pade človek pod vpliv subjektivnih fantazij, ki kajpak ne vodijo nikamor, saj se v najboljšem primeru zgolj obnavljajo.
Etienne Balibar zagovarja zamisel, da diktatura proletariata ni strategija in ni politika, ni oblika vladavine in ni množica institucij, temveč je zgodovinska realnost.

Zapisano spoznanje je temelj mojega razmišljanja o inkluziji za odprto družbo. Trdim: nujno je zavedati se zgodovinskih razsežnosti realnosti, v kateri živimo, saj ta ni naravna in ni padla včeraj z neba.

Balibar nadaljuje takole: diktatura proletariata je torej realnost, katere korenine segajo v sam kapitalizem.

Kaj zapisano pomeni?

Zapisano pomeni, da moramo v razmišljanju o inkluziji izhajati iz samega kapitalizma in njegove narave, da jo moramo dobro preučiti in poznati, saj predstavlja realnost, v kateri živimo. Če nočemo živeti v svetu subjektivnih fantazij, moramo to nujno storiti.

Ko to storimo, nam je jasno vsaj tole: diktatura proletariata temelji na boju znotraj kapitalizma zoper sam kapitalizem. Boj zato ni stvar izbire, ni nekaj arbitrarnega, za kar se odločimo ali pač ne, ni nekaj, kar lahko opustimo, če nam ni všeč. Vse to sicer lahko naredimo, toda potem sledi zmeda.

Resnično življenje, ne fantazijsko, je torej zgodovinsko posredovano, je življenje znotraj samih kontradikcij kapitalizma, je življenje skozi oblastna razmerja, ki so določena z lastništvom nad kapitalom.

Prvi Leninov argument za diktaturo proletariata. Moč bi morali imeti v rokah delavci, ljudje, ki so v kapitalizmu izkoriščani. Vprašanje, kako in kdaj bodo delavci prišli do oblasti, ne more biti predmet državnega načrtovanja ali kakršnega koli drugega programa, saj je odgovor nanj nepredvidljiv oziroma kontingenten.

Drugi Leninov argument za diktaturo proletariata. Proletariat ne more priti do oblasti, če ne sesuje obstoječega državnega aparata, v katerem je koncentrirana moč oziroma oblast. Ne obstaja alternativni način, da se proletariat znebi izkoriščanja in zgradi družbo brez izkoriščanja vseh ljudi.

Tretji Leninov argument za diktaturo proletariata. Zgolj komunizem je brezrazredna družba, v kateri ne obstaja nobena oblika izkoriščanja.

Sledi sklep.

Komunistična družbena razmerja med ljudmi, ki so v kapitalizmu kapital, kot je pokazal Marx, ta pa se kopiči v rokah elite s pomočjo izkoriščanja delavcev oziroma ljudi brez kapitala, so nujno v sporu s kapitalističnimi razmerji med ljudmi, so nezdružljiva s kapitalizmom, so nepomirljiva z njim in so nekompatibilna.

Sedaj je jasno, da so ideje in prakse inkluzije otrok s posebnimi potrebami sicer prijazne in dobronamerne, le da so obenem tudi prekratke in premalo radikalne, kar pomeni, da so zares učinkovite šele tedaj, ko izhajajo iz zapisanega.

Slika: Tišina (foto: Dušan Rutar)