Kakšen bo jutri …

Dr. Dušan Rutar

O jutrišnjem dnevu lahko razmišljamo na tri načine. Prvič, jutri bo na voljo le še več istega. Drugič, jutrišnji dan ne bo povsem enak današnjemu, mu bo pa na las podoben. Tretjič, preprosto ne vemo, kakšen bo jutrišnji dan, in ne moremo vedeti. Mene zanima predvsem slednja možnost.

Besede in dejanja

Dušan Čeferin

Nekega mladeniča je v bolnišnici potem, ko si je po akutni epizodi shizofrenije že kar lepo opomogel, obiskala mati. Mladenič je bil obiska zelo vesel in je mater objel. Mati je za trenutek otrpnila. Mladenič je roki takoj umaknil. Mati ga je vprašala, ali je nima več rad. Mladenič je zardel. Mati je to opazila in ga prav ljubeče ter prijazno spomnila, da se mu res ni potrebno sramovati čustev, ki ga preplavljajo, se teh čustev bati in jih skrivati pred ljudmi. Kmalu po materinem odhodu je mladenič telesno napadel člana osebja bolnišnice.

Vstaja ali zgodba z druge strani

Dijana Kožar Tratnik

Rada bi vam povedala zgodbo o tem, kako je na drugi strani.

Spoznajte svoje parazite

Dr. Dušan Rutar

Zakaj vam ne pustim blizu? Zakaj si želim vašega zaupanja, obenem pa delam vse, da bi vas odrinila od sebe? Zakaj to delam? Kaj sploh delam? Tako se sprašuje mlada dama, ki ne more razumeti lastnega početja, saj je tako nenavadno in v nasprotju z zdravim razumom.

Najlepši, ko spimo

                                                               Špela Razpotnik
Rojevamo otroke in potem si dajemo dela s tem, ali bodo dovolj pogosto in dovolj trdno spali, da bomo lahko mi v miru sedeli, surfali po netu, kaj je novega, in pili kavo. Izumljamo različne tehnologije uspavanja, zibanje, pomirjevalne čaje, kopeli, vožnjo z vozičkom, v avtu in še kaj. Kdaj utrujeni starši delujemo, kot da so vse dnevne aktivnosti namenjene temu, da bo otrok zvečer prijetno utrujen in bo trdno in sladko zaspal. Potem bo spal kot dojenček in starši si bomo lahko oddahnili ter ga le še pokrili in se blaženi čudili, kako zelo lep je naš otrok, ko spi.

Visoka cena materializma

Rok Kralj

Na tej točki človeške zgodovine imamo dovolj virov, da nahranimo, zagotovimo bivališče in izobrazimo slehernega prebivalca Zemlje. Ne samo to: hkrati imamo globalno zmožnost izboljšanja zdravstvenega varstva, se učinkovito boriti proti nevarnim boleznim in zmožnost, da očistimo okolje. Da ti viri obstajajo, ni samo utopična fantazija, pač pa realnost, o kateri ni potrebno dosti razpravljati. (Richard M. Ryan v predgovoru knjige Visoka cena materializma ameriškega psihologa Tima Kasserja.)

Kdo sem

Dr. Dušan Rutar

Včasih, ampak zares samo včasih, srečaš človeka za samo nekaj kratkih trenutkov, pa se spremeni celotno tvoje življenje. In spet drugič poslušaš leta in leta dolgočasne ljudi, ki modrujejo o avtoriteti in o tem, kako vplivati na mlade ljudi, da bi bili drugačni, pa se ne spremeni prav nič. Zakaj je tako?

Bojevniki za mavrico

Dr. Dušan Rutar

Nekateri jih imenujejo mavrični bojevniki. Še ena kategorija. Še ena klasifikacija. Pravijo, da je potrebna. Da je razvrščanje ljudi potrebno. Pa obvezno govorjenje o motnjah in drugačnih ljudeh tudi. Spada zraven. Da se ve, kdo je moten in kdo ni, kdo je drugačen in kdo ni drugačen. Imajo polno mnenj, zakaj je tako delovanje koristno in dobro in uporabno. Sodobna znanost pa pravi bistveno drugače, zato je še upanje. Raziskava, objavljena nedavno v reviji New Scientist (Creative people physically see and process the world differently, april 2017), nesporno dokazuje, da so ljudje, ki so zmožni za ustvarjalno delo, že po definiciji drugačni. To pomeni, da drugače zaznavajo svet, drugače ga čutijo, razlagajo in se zato tudi drugače obnašajo. Drugače kot kdo?

Sralci

Dr. Dušan Rutar

Povsod so. Okoli nas so kot molekule zraka, vsak dan so tam in dobro vemo, da ne bodo izginili, kot ne bodo izginile molekule. Prav tako vemo, da ne bodo umolknili in da se bodo oglašali znova in znova in znova in vselej. Prepoznavamo jih in vemo, da so prazni kot sod, čeprav nenehno govorijo in govorijo in govorijo. Obstajajo namreč ljudje, ki so preprosto brezbrižni do resnice. To so ljudje, ki jim je kratko malo vseeno, kakšna je resnica – na primer njihovih družbenih življenj. In ker jim je vseeno, govorijo v tri krasne, kar jim pade na pamet. Ne lažejo, ker jim je za resnico vseeno, kot rečeno, ampak pametujejo in vztrajajo pri pravici do svojega mnenja. Imenujem jih sralci, ker imajo možnost in zmožnost, da na vsakem koraku, v vsakem čisto vsakdanjem pogovoru, na forumih na medmrežju, na javnih krajih, v medijih in sploh kjerkoli serjejo, kar pomeni, da preprosto brezbrižno trobijo in razglašajo svoja mnenja, svoje ideje, svoje nebuloze, svoje nepreverjene stavke, svoja sms sporočila, svoje čivkanje, karkoli jim pride na misel, ker so samovšečni in morda verjamejo, da morajo njihovo drisko poslušati vsi, kar jih je. In potem zasipavajo ljudi v smetjem, z nepomembnim čvekom, s totalno bizarnimi podatki in informacijami in s puhlicami in z vsem, kar pač tvori sranje, zasipavajo svet in ga polnijo in se nad vsem tem početjem še navdušujejo in zavzemajo položaje in uspevajo in so politiki in postajajo šefi in direktorji in vodje in predsedniki in vse drugo iz tega registra, dobivajo moč in oblast, da lahko serjejo še naprej in še bolj, kajti za njihovo sranje je značilno, da ga ne more biti nikoli dovolj, ker sami verjamejo, da bi ga bilo dovolj samo, če bi ga bilo neskončno veliko, to pa je nemogoče, zato ne bodo nikoli utihnili.

Ime krize ali vse je v redu

Dr. Dušan Rutar

Doslej smo ugotovili tole: brez Lenina ne bi bilo revolucije leta 1917. Pred stoletjem torej. To je bil frontalni napad na kapitalizem. Bil je napad na imperializem, na velikanske imperije, pospešil je dekolonizacijo. Današnje ponudbe upora in protesta proti kapitalizmu so največkrat anemične, brezzgodovinske, apolitične, kot da je mogoče svet spreminjati v salonu, z lepimi mislimi na ustnicah, z učenjem joge, z meditiranjem in s poudarjanjem kritičnega mišljenja, kot se ga učijo v šolah. Sam razmišljam bistveno drugače. Trenutno berem tole knjigo: Nikita Dhawan, Antke Engel, Christoph H. E. Holzhey, Volker Woltersdorff (ured.). Global Justice and Desire: Queering Economy (Routledge, 2015).

Hvala, ker me poskušate imeti radi

Dr. Dušan Rutar

Tako mi je napisala na listek mlada dama, ki hodi k meni na pogovore že kar nekaj časa. Napisala mi je v trenutku, ko je odhajala od mene in sem nekomu razlagal dinamiko odnosov med analitikom in pacientom, ko sem torej poskušal pojasniti, katera sta osnovna pogoja vsake analize: transferni odnos ali ljubezen do analitika; pacientovo vztrajanje za okopi, kjer se počuti varnega, čeprav trpi.

Usoda idej

Dr. Dušan Rutar

Pridejo dnevi, ko sem žalostna. Včasih sem žalostna zaradi zdravstvenih težav, ki jih imam, drugič sem žalostna brez vidnega razloga. Vrtim se v začaranem krogu, iz katerega izstopim samo včasih in za kratek čas. Včasih se sprašujem, zakaj me nihče ne razume, drugič se sprašujem, ali sama razumem spraševanje, zakaj me nihče ne razume. Tako mi je govorila mladenka oni dan, ko sem sicer bral neko knjigo.

Več akcije

Dr. Dušan Rutar

Vedno znova lahko slišimo ljudi, navadno so mladi, zdravi, vitki in lepi, ki nam prek različnih medijev sporočajo, da potrebujemo (še) več akcije, da morajo biti naša že tako dinamična življenja še dinamičnejša, še hitrejša, še bolj raztegljiva in še prožnejša. Sam se nikakor ne morem prepoznati kot subjekt takih nagovorov. Zakaj ne?

Najprej človeštvo

Rok Kralj 

Če se imenujete Indijec ali musliman, kristjan ali Evropejec ali kakorkoli drugače, ste nasilni. Ali veste zakaj je to nasilno? Ker se ločite od preostalega človeštva. Če se ločite zaradi prepričanja, nacionalnosti, tradicije, povzročate nasilje. Človek, ki hoče razumeti nasilje, torej ne pripada nobeni državi, nobeni religiji, nobeni stranki ali delnemu sistemu. Zanima ga popolno razumevanje človeštva. (Jiddu Krishnamurti, Freedom From the Known)

Gniloba, ki nič ne dela

Dr. Dušan Rutar 

Vse življenje sem bila njena ali njegova, le svoja ne. Ponoči kričim in jokam, ker moram vse to držati v sebi. Včasih jočem ure in ure, ker se bojim. Potem vse skupaj zatrem, počutim pa se še slabše. Nimam pravice, da svobodno odločam o svoji lastni eksistenci; moj hendikep je, da živim. Dolgo časa sem se neumorno trudila, da bi naredila vse, da me vi ne bi marali. Obenem pa sem si vedno želela, da bi bilo nasprotno, da bi me imeli radi. In ni mi uspelo, vi ste res človek, ki sem ga ves ta čas pogrešala. Jaz sem strup in že tako ali tako škodim vsem okoli sebe in nočem škoditi še vam, ker ste dejansko prvi človek, pri katerem si želim, da mi to ne bi uspelo; drugje mi namreč ves čas uspeva. Počutim se kot v kletki z levi, ki me bodo ravno zdaj raztrgali. Bojim se samote in tišine, ker potem pride ven tisto, kar je človeškega v meni. Zakaj me sploh marate? Nekdo je rekel, da je tisti moj psihiater ali kaj je že gniloba, ki nič ne dela (mislil je na vas). Hvala, ker ste zdržali vse moje odpore.

Amputacija duha in drugo

Dr. Dušan Rutar

Serija z naslovom The Handmaid's Tale (Bruce Miller, 2017) je morda tako inteligentna, izjemno dobra in prepričljiva, ker ne olepšuje ničesar. Obenem je tudi tesnobna in strašljiva, saj pripoveduje in razmišlja o prihodnosti, ki se lahko zgodi po tistem znanem principu, da za širjenje zla zadošča že to, da dobri ljudje ne storijo ničesar. Zlo prav zato nikoli ne bo povsem izginilo s tega sveta, saj bo vselej dovolj ljudi, ki ne bodo storili ničesar, živeli pa bodo tudi ljudje, ki bodo zainteresirano povzročali zlo, od katerega imajo lahko tudi koristi. V tem smislu zadošča za zlo že konformizem, življenje po načelu tako kot vsi drugi.

Vsi smo v istem čolnu

Dr. Dušan Rutar

V teh dneh se pripravljam na razprave in predavanja, ki sledijo ob stoletnici oktobrske revolucije. Ne po naključju mi je prišel pod roke tudi sijajen članek, ki ga je spisal Etienne Balibar. Njegov naslov je Trije Leninovi argumenti za diktaturo proletariata. Velja ga natančno in počasi prebrati, kajti obstaja realna možnost, kot poudarja uvodoma Balibar, da ostane človek zaplankan, da ne razume zgodovinskih kontradikcij družbenega življenja, da ne prepozna resničnih in pravih vzrokov zanje, da postane družbeno življenja zanj nepresojno, nerazumljivo ter da postanejo gospostvena in izkoriščevalska razmerja med ljudmi nevidna. V takem primeru pade človek pod vpliv subjektivnih fantazij, ki kajpak ne vodijo nikamor, saj se v najboljšem primeru zgolj obnavljajo.

Ponižnost, ne pa ponižanost

Dr. Dušan Rutar

Hollywood nam vedno znova postreže z izdelkom, nad katerim nismo le navdušeni in očarani, saj so izdelki dobri tudi za razmišljanje; ne vsi, kajpak, nekateri pa prav gotovo. In razmišljanje je za simbolna bitja zelo pomembno. Na primer o naravi hendikepa, o naravi ranljivih družbenih skupin, o družbenem življenju elit, o izključevanju, o naravi oblastnih razmerij, o sanjah navadnih ljudi, o prihodnosti, pomenu tehnologij in vsem drugem. Sem sodita tudi skorajšnja filma Beauty and the Beast (Bill Condon, 2017) in Ghost in the Shell (Rupert Sanders, 2017); mimogrede: Rupert Sanders je režiral tudi Sneguljčico in lovca (Snowwhite and the Huntsman, 2012).

Izgubljeno desetletje in vedeževalka

Rok Kralj

Od velike finančne krize letos mineva 10 let. Krizo so leta 2007 povzročili predvsem tako imenovani derivativi oziroma izvedeni finančni instrumenti. Derivativi so finančni produkti, ki naj bi špekulatne zaščitili pred tveganji v prihodnosti (so kot nekakšna stava na rast ali padec vrednosti delnic, valut ali drugih finančnih papirjev v prihodnosti), a ker sploh nimajo realne podlage, se obseg trgovanja z njimi naglo povečuje. Kaj je danes drugače kot pred desetimi leti? Samo to, da so vzroki za krizo zdaj še bistveno večji.

Strah pred zrcali

Dr. Dušan Rutar

Britansko-pakistanski pisatelj in intelektualec Tariq Ali je napisal knjigo z naslovom Fear of Mirrors, ki jo je priobčila založba Verso (2017). V knjigi beremo o usodi neke družine in njenih članov, skozi katero prepoznavamo delovanje družbenih mehanizmov, zaradi katerih se ljudje sprašujejo, kakšen smisel in pomen ima to, kar počnejo vsak dan, medtem ko verjamejo, da veliki ideali, ki niso samo njihovi in o katerih razmišljajo, dejansko predstavljajo realne vzvode za življenje, v katerem človek lahko preseže dnevne rutine in naredi nekaj velikega, vrednega in trajnega. Ko se zdi, da je vse v najlepšem redu, se nenadoma vse sesuje v prah, ostanejo pa le boleči spomini na dni, ko je bilo upanje veliko, vendar vnaprej obsojeno na neuspeh.

Sramota

Dr. Dušan Rutar 

Prejšnjo soboto je potekala v Ljubljani na poti od Tromostovja do Rotovža predstavitev albanske kulture. Bil sem tam, zato lahko povem iz prve roke, kako je potekala in kaj smo lahko videli, okušali, slišali. Poznam pa tudi nekaj ljudi, ki so prišli v Slovenije iz te kulture in jo kajpak dobro poznajo. 

Odpori

Dr. Dušan Rutar

Na prvi pogled psihoanaliza in inkluzija sploh nista povezani, toda tako je le na prvi pogled, za katerega vemo, da ni prav zanesljiv. Poglobljena analiza nam postreže z osupljivimi in celo šokantnimi spoznanji o tesni povezanosti oziroma prepletenosti ene in druge. Pokazal bom, kako pomembni so pri tem odpori ljudi pred spremembami.

Inkluzija ali komu zvoni?

Dušan Čeferin 

Prevladujoči načini našega razmišljanja, govorjenja in delovanja v zvezi z inkluzijo so sila zanimivi. Inkluzijo obravnavamo, kot da bi obstajala sama od sebe, osamela, nepovezana, izključena, brez njenega nasprotja oziroma brez njenega logičnega komplementa. Besedica da bi lahko imela drugačen pomen, če ne bi imeli na razpolago tudi besedice ne. Le kako bi lahko razumeli pojem dobro, če ne bi obstajal tudi pojem slabo, zlo. Kaj neki bi pomenila beseda inkluzija, če ne bi obstajalo stanje, ki bi ga lahko poimenovali ekskluzija? Inkluzija brez ekskluzije je palica, ki ima le en konec, list, ki ima le eno stran.

Odučevanje

Špela Razpotnik

V času študija sem imela študijsko kolegico in prijateljico, ki je na vprašanje, naj se predstavi, odgovorila: Se še iščem. To mi je v srce seglo globlje kot kak drugi odgovor na vprašanje kdo si. Takrat sem začutila, da vem, zakaj jo imam rada. Šlo je za nekakšno zavezništvo med izgubljenimi, no, ali pa samo zmedenimi. Če si izgubljen, naj bi obstajala ideja, da moraš nekam priti in torej imaš cilj, o tem, da smo kdajkoli to idejo zares imeli, pa nisem prepričana.

Paradoks oblasti in inkluzija

Dr. Dušan Rutar

Razmišljanje o inkluziji otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami je več kot množica različnih mnenj in je več kot subjektivno ugotavljanje, kaj potrebujejo, da bodo njihove posebne potrebe pač zadovoljene. Koordinate takega razmišljanja so objektivno tele: kritična teorija; družbena pravičnost; moč oziroma oblast.

Šola pri nas doma

Dijana Kožar Tratnik

Imam dva otroka, starejši je v osnovni šoli, četrti razred.

Poleti pred vstopom v prvi razred so se njegovi vrstniki vsi po vrsti vsaj malo veselil prvega šolskega dne. Ne moj sin. Iskala sem pri njem kako iskrico najmanjše želje ali veselega pričakovanja, a zaman. Ko sva šla kupovat torbo, sva našla tako z leopardom, ki je bil tedaj njegova najljubša žival.

Svinje na igrišču za golf

Dr. Dušan Rutar

Sammy (Jake Weary) na začetku filma odkoraka iz zapora. Spustijo ga na prostost. Ozre se v nebo in tam zagleda ptico. Ta je kajpak simbol svobode. Toda Sammy, čeprav je še mlad, vitek, močan in zdrav, je vse prej kot svoboden. Njegova usoda je že zapečatena, čeprav se je film komaj začel.

Kaj pričakujemo od življenja

Dr. Dušan Rutar

Film Realive (Mateo Gil, 2016) je meditacija o nekem vprašanju, ki je morda samo jedro človeškega življenja, obenem pa je izvrsten odgovor, ujet v poseben ritem pokoja, notranjega miru, tišine, blagodejne samote in boleče zavesti o končnosti, ki je sprva strašljiva, potem pa počasi vse bolj domača, varna in koncu nenavadno vabljiva. Tudi odgovor je nenavaden in nepričakovan, saj ima obliko množice vprašanj, ki se začnejo zastavljati v otroštvu, predstavljajo pa začetno refleksijo samega življenja, ne jaza, človeške duše ali njegove osebnosti, ki je pogosto zgolj osredotočena nase, narcistična in zaprta.

Kritika kot pogoj realnosti

Dr. Dušan Rutar

Vsakdo je vselej že vključen v občestvo, le da nikoli niso vsi ljudje vključeni tako, kot se jim zdi, da bi bilo prav; niso vključeni niti tako, kot bi bilo objektivno prav. Torej ne moremo reči, da ima vsakdo svoje mesto v družbi (elita na vrhu, srednji razred vmes, vsi ostali na dnu). Morda bi kdo želel, da bi bilo tako, vendar ne more biti. Družba ni organska naravna celota, v kateri je vnaprej predvideno, kje bo kdo živel in kje mu je mesto.

Hoteli smo imeti nebo, po zemlji smo se spotikali

Luna J. Šribar

Drobna, sključena postava se maje iz ene strani ozke temne ulice na drugo. Včasih se opre na zid, se odrine, postavi po koncu in spet jo zanese v drugo smer. Ko gre mimo lokala, se spotakne in skoraj omahne. Uspe se mu ujeti in negotovo se odpravi naprej. Urejena mlada moška, eden v suknjiču in kravati, drugi v športni opravi kot bi ravno prišel s fitnesa, ga opazujeta, prvi zavije z očmi, drugi bruhne v glasen krohot in pljune na tla pred seboj.

Prekletstvo izbire

Rok Kralj 

V začetku leta 2017 je bilo na spletnem velikanu Amazon.com mogoče kupiti 398.040.250 različnih izdelkov. Med temi izdelki jih je bilo največ v kategoriji elektronike (teh je bilo 91,8 milijona), sledijo kategorije: digitalna glasba (67,38 milijona), dom in kuhinja (60,94 milijona), knjige (31,93 milijona), avtomobilski deli in oprema (21,63 milijona), oprema za šport in zunanje aktivnosti (21,27 milijona) in tako naprej. Torej govorimo o več kot 398 milijonov RAZLIČNIH izdelkih, ki jih je preko globalnega trgovca Amazon.com mogoče kupiti na svetovnem spletu.

Nihče ni sedel ob meni

Dr. Dušan Rutar 

V Slovenijo sem prišla iz druge države. Nisem znala jezika, sem se ga pa pridno učila. Hodila sem v šolo in vključili so me v ustrezen razred, v katerem je bilo veliko učencev in učenk; šele kasneje sem izvedela za besedo inkluzija, pa za spremljevalca, ki bi ga lahko dobila, pa mi ga ni nihče ponudil.

Na pragu mladosti

Dr. Dušan Rutar 

Proti koncu osnovne šole so mi nekateri sošolci rekli, da se ne bodo več družili z menoj, da ne bodo hodili z menoj po cesti, ker sem invalid. To so rekli čisto mirno, približno tako, kot rečemo, da zunaj pada dež, kadar zares pada. Ugotovimo pač, da pada, to pa je tudi vse in je zelo preprosto. Vsakdo se lahko prepriča, da dež zares pada in se ne ukvarja več s tem dejstvom, ker nanj tako ali tako ni mogoče vplivati.

To pa je bil šele začetek.

Mit o identiteti otrok s posebnimi potrebami

Dr. Dušan Rutar 

Najvišji cilj življenja, zapiše nekoč Freud, je življenje učenja. Življenje učenja je torej že cilj samega življenja. Torej ne obstaja cilj, ki ga ima pred seboj življenje, in je človek, ki se uči, cilj vselej že dosegel. Ne mislim na življenje, v katerem poteka vseživljenjsko učenje, kot pravi mantra, temveč mislim natanko na učenje kot življenje, na učenje, ki je življenje.

Univerzalnost bojev za emancipacijo

Dr. Dušan Rutar 

Sam izraz univerzalnost je dandanes skoraj pozabljen in to nikakor ni dobro. Danes je namreč velika nevarnost, da ne vidimo sveta v njegovi celovitosti. Vidimo zgolj posamezne delčke, fragmente, vidimo različne identitete, razlike med njimi, ki jih spoštujemo, življenjske sloge, vidimo posamezne elemente, ne vidimo pa celote, ki se imenuje kapitalizem, in je niti ne želimo videti, ker smo prepričani, da nam zadošča lastna partikularnost oziroma pravica do nje, poleg tega pa verjamemo, da velike zgodbe niso več mogoče in da je zgodovine preprosto konec.

Besede svobode

Dr. Dušan Rutar 

Film z naslovom Freedom Writers (Richard LaGravenese, 2007) bi moral videti vsak učitelj, vsak vzgojitelj, vsak roditelj, vsak učenec in sploh vsak človek. Ne želim pa le ponavljati fraze, ki jo ljudje uporabijo večkrat, saj mislim zelo resno in iskreno. Videti bi ga moral zato, ker je spomenik človeški modrosti, strpnosti, razumevanju in empatiji, odločnosti in jasni viziji, vrednotam, na katere se sicer včasih sklicujemo, ko pa je treba kaj narediti, pogosto pogledamo proč in nanje kratko malo pozabimo. Obenem je zgled dobrega filma, ki ni poceni zabava, s posebnimi učinki napolnjena akcija ali klišejsko preganjanje dolgega časa. Ni film, ki bi hotel biti všečen za vsako ceno, ni izdelek filmske industrije, v kateri je pomembno veliko zaslužiti, temveč je to, kar je zapisal James Berardinelli: če želite narediti dober film, mu dodajte energijo in nekaj izvirnosti.

Lekcija spoštovanja

Dr. Dušan Rutar 

V filmu Tanna (Martin Butler, Bentley Dean, 2015) deklica Selin prekrši tabu, za kar po mnenju staršev in lokalnega šamana potrebuje vzgojno lekcijo, da se nauči spoštovanja. In jo tudi zares dobi, od nje pa se lahko uči tudi vsak vzgojitelj.

The Circle ali total(itar)na vključenost

Rok Kralj

Mae je odprla zbirno spletno stran podjetja in jo začela pregledovati. Odločila se je, da se bo čez noč prebila skozi celoten zbir informacij iz notranjih in zunanjih virov. Tam so bila obvestila podjetja o dnevnih menijih, vremenu, vsakodnevne modre misli – prejšnji teden so bile Gandijeve, Salkove, Matere Tereze in Steva Jobsa. Objavljena so bila obvestila o obiskih v kampusu: predstavnika agencije za posvojitev hišnih ljubljenčkov, senatorja, kongresnika iz Tennesseeja, direktorja Zdravnikov brez meja. Mae je z obžalovanjem ugotovila, da je zamudila jutranji obisk Nobelovega nagrajenca Muhammada Yunusa. Prebijala se je skozi goro sporočil in iskala tiste, za katere se ji je upravičeno zdelo, da se od nje pričakuje odgovor. Našla je vsaj 50 anket, ki so ocenjevale mnenja zaposlenih o različnih usmeritvah podjetja, o optimalnih rokih za prihodnja skupna srečanja, sestanke interesnih skupin, termine praznovanj in dopustov ... Našla je peticijo za več veganske ponudbe za kosilo in jo podpisala ... Do desetih zvečer se je prebila skozi vsa notranja sporočila in opomnike podjetja in odprla svoj osebni podjetniški račun, samo tisti dan je prejela 118 sporočil ... (The Circle, objavljeno v The Telegraph).

Svoboda elit in izključevanje ljudi

Dr. Dušan Rutar 

Popolnoma se strinjam s tem, kar zapiše v uvodu k svoji knjigi How Did We Get Into This Mess? George Monbiot, ko navaja slavnega Pikettyja, ki poudarja, da potrebujemo apparatus of justification, če hočemo kakršno koli resno spremembo na tem svetu.

Odgovornost za otroke v revščini

Dr. Dušan Rutar 

Za razumevanje vseh razsežnosti inkluzije otrok s posebnimi potrebami moramo prebrati veliko število knjig in si nabrati dovolj izkušenj iz empiričnega sveta, da bi bilo naše razmišljanje zares kompleksno in dovolj natančno za vsako mogočo akcijo v družbenem polju, v katerega želimo posegati, saj brez takega poseganja ne moremo resno govoriti o inkluziji.

Na vrsti je tale knjiga, če smem tako reči: Gottfried Schweiger, Gunter Graf. A Philosophical Examination of Social Justice and Child Poverty (Palgrave Macmillan, 2015).

Razredni boj, inkluzija in obče dobro

Dr. Dušan Rutar

Nadvse zanimivo je zgodovinsko dejstvo, da se je z razvojem kapitalizma v XVII. stoletju spreminjalo tudi razumevanje človeških identitet. Identitete so bile vse manj vezane na tradicije, vse manj so bile toge, določene in trajne, nespremenljive. Enako je veljalo za občestva, ki z razvojem neoliberalizma ob koncu XX. stoletja dokončno razpadejo, če sprejmemo, kar je nekoč izjavila Železna Lady.

Zaposlimo snažilke, zaposlimo mlade!

Rok Kralj 

Kaj zares pomeni inkluzivna ali vključujoča ekonomija? Pomeni biti polnopravno vključen v ekonomsko življenje družbe. Ekonomsko življenje družbe pa ima opraviti z našimi osnovnimi ekonomskimi pravicami, ki so hkrati tudi človekove pravice. Splošna deklaracija človekovih pravic že od leta 1948 vsakomur jamči te pravice, in sicer pravico do dela in proste izbire zaposlitve, do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev in do varstva pred brezposelnostjo; prav tako ima vsakdo kdor dela, pravico do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj in ki naj se po potrebi dopolni z drugimi sredstvi socialnega varstva (23. člen). 24. člen pa vsakomur zagotavlja pravico do počitka in prostega časa, vključno z razumno omejitvijo delovnih ur, in pravico do občasnega plačanega dopusta.

Iluzija inkluzije - olimpijske igre brez tekmovanja

Dušan Čeferin 

Pogosto se primeri, da mi ljudje, ki izvejo, da delam v centru za rehabilitacijo mladostnikov s posebnimi potrebami, kot se te mladostnike pogosto označi, takole lahkotno, mimogrede in dobronamerno navržejo kakšen nasvet ali dva v zvezi s tem, kako naj bi delo s takimi mladostniki potekalo.

Aktualna pomlad

Dijana Kožar Tratnik 

Pred kratkim so dijaki posebnega programa PRP ((Post)rehabilitacijski praktikum) v sodelovanju z delavci različnih enot pripravili razstavo s pomenljivim naslovom Aktualna pomlad. To je bil dogodek, na katerem so nam pokazali reprodukcije aktov znanih umetnikov.

Neobstoječi bog in sledi na obrazu

Dr. Dušan Rutar 

Če bi matematiki samo čisto malo in za zelo kratek čas spremenili razmišljanje in rekli, da je tri krat tri deset, bi se ljudje nemudoma odzvali in jim povedali, da so se zmotili. Imeli bi kajpak prav, njihov protest bi bil povsem upravičen, matematiki bi se morali vzeti v roke in popraviti napako.